O kreativnem nemiru in čičerikino-korenčkova torta z bučnim nadevom in posipom iz bučnih semen (gf, sf, veg)

Že kot otrok sem bila nemirna. Ne le v telesnem smislu, čeprav mi gibanje in šport predstavljata enako pomemben del vsakdanjega življenja kot notranja premlevanja in razgovori s seboj. Nemir duha in misli, ki ju na zunaj ni mogoče opaziti, sama najbolje uravnavam prav s telesnim gibanjem. To dvoje pri meni sobiva v sožitju in je tesno medsebojno povezano.

Radovedna in nenasitna -tako v metaforičnem kot tudi dobesednem pomenu- sem v sebi nosila (o)bogat(en) ter živahen notranji (imaginarni) svet. Za moje starše torej žal ni prišla v poštev rešitev, da bi me, kadar so si zaželeli miru, posedli pred televizijski sprejemnik in si na ta način zagotovili oddih. Ob večerih, ko so preostali družinski člani gledali televizijski program, ki je mene zmeraj dolgočasil do te mere, da še dandanes ne znam samostojno upravljati daljinskega upravljalnika in si televizije niti ne želim imeti v lasti, sem sama uživala v domišljijskem igranju, pogosto vezanem na kuhinjo.

Kuhanje me kot tako v otroštvu ni posebno zanimalo. Všeč mi je bila ideja, da lahko v kuhinji (v svojem domišljijskem svetu, torej preko igre) ustvarim karkoli si želim. Da lahko katerekoli poljubne sestavine namečem skupaj in jim nadenem izmišljeno ime. Da lahko nova »jed« predstavlja in pomeni karkoli si zamislim. Všeč so mi (bile) frivolne, neomejene možnosti mešanja raznolikih, nepredvidljivih sestavin, iz katerih (lahko) vedno nastane nekaj povsem novega.

Ne glede na to, koliko mojih absolutno neuporabnih ter neužitnih domišljijskih kuharskih izumov je končalo na kompostu, mi večernega domišljijskega kuharskega ustvarjanja domači niso prepovedovali. Kot najmlajša sem imela celo privilegij, da sem (včasih zlahka včasih stežka, a skoraj vedno uspešno) izsilila sodelovanje družinskih članov pri pokušanju izmišljenih jedi. Vseeno mi je bilo za njihovo očitno pretvarjanje, da so mešanico kakava, kisa, moke, mleka, vode, sladkorja, soli, popra in kdo si že vedi česa še dejansko nesli v usta (to niti ni bil cilj moje igre!), ali da so včasih povsem odkrito in naveličano, odraslemu svetu primerno pripomnili, da jed v resnici sploh ni užitna.  Najbrž sem kdaj užaljeno vse skupaj zabrisala stran, a kdo ve kako mi že ni moglo biti mar teh kritik, saj ne hranim spominov na opuščene (domišljijske) kuharske ambicije. Rada sem packala in stregla namišljene jedi in važno mi je bilo le, da sem lahko odigrala svojo igro. Tudi če bi hotela pripraviti resnično užitne obroke, se mi v resnici ni niti sanjalo (ali me zanimalo), katere sestavine ali okusi gredo skupaj, kako ustvariti biskvit ali sploh pripraviti kaj zahtevnejšega od sendviča.

Morda sta prav užitek in vznemirljivost ob zamisli (ter večkratnem prizadevanju), da bi z naključnim, spontanim mešanjem sestavin ustvarila nekaj užitnega (in posameznikovemu okusu prijetnega ali zanimivega), poglavitna razloga, zaradi katerih se nikoli nisem naučila kuhati po receptu. Pri meni to preprosto ne funkcionira, ne glede na to, kako se trudim. Če sem se že disciplinirala do te mere, da sem uporabila v receptu navedene količine denimo moke, sem sigurno uporabila drugo zvrst kot je bilo predlagano. Mimogrede v recept vrgla ščep česa nepredvidljivega ali pa šele na sredi recepta ugotovila, da v hladilniku nimam masla, jajc ali mleka, ki sem jih tako spontano nadomestila s čim, za kar se mi je zdelo, da lahko spodobno prevzame njihovo vlogo. Neznanski potencial in vznemirljiva nepredvidljivost končnega rezultata ob naključnem povezovanju sestavin mi je začela predstavljati nov izziv in nov način kreativnega izražanja.

Če si dandanes občasno že pogledam kak recept, da dobim boljšo predstavo o tem, kako končni rezultat sploh doseči, ga med samo pripravo jedi preprosto ne morem upoštevati. To je nek podivjan občutek nuje, da nekaj naredim po svoje. Da dodam malo več ali kaj odvzamem. Da uporabim nekaj drugega namesto predlaganega. Da poskusim, kako bi bilo, če bi neko konvencionalno sestavino nadomestila z drugo, neobičajno. Najbrž je to tisti ustvarjalni impulz, ki ga nosim s seboj (in ki je najbrž tudi sestavni del trme ter vztrajanja pri lastni interpretaciji jedi). Ki je tako močan, da prevlada nad vsem drugim. Zaradi katerega nikoli ne bom in niti ne želim biti perfekcionistična pri kuhanju in zaradi katerega sem opustila ambicije ustvariti popolnoma enako puhast brezglutenski kruh kot ga je mogoče doseči z uporabo moke, ki vsebuje gluten. Zaradi česar se nikoli ne bom strinjala z ljudmi, ki me hočejo prepričati v to, da obstaja le en sam »pravi« način priprave neke jedi, rižote na primer.

Že od nekdaj si rada zadajam izzive, take, ki me potem v vsakdanjem življenju motivirajo, da se lotevam novih stvari. Bodisi časovno določenih, hipnih, vezanih na določena področja itd. Rada eksperimentiram s seboj in s svojo voljo ter pri tem motrim lastne psihološke procese. Če sem si torej kdaj zamislila, da bom skušala doseči en določen aspekt pri pripravi določenega živila (najsibo videz, okus, teksturo ali pa kombinacijo vsega) in sem ga dosegla, se je to vedno zgodilo s praktičnim poizkušanjem, z veliko neuspelimi rezultati, ki pa so na koncu vendarle pripeljali do dovolj širokega nabora spoznanj o tem, kaj ne deluje, da sem se vsaj enkrat kasneje uspešno ognila vsem napakam in prišla do cilja.  Gotova sem o tem, da je neuspeh nujen za napredek. Sama se rada učim preko poskušanja. Proces učenja je sicer dolgotrajnejši, a zame osebno veliko bolj zanimiv in poučen. To je vzorec, ki tudi sicer zaznamuje moja ustvarjalna prizadevanja na drugih področjih. Ne maram, da mi je vse dano vnaprej, motivira me prav oddaljenost, potencialna nedosegljivost cilja (ki je lahko karkoli; znanje, doseg nečesa specifičnega, priučenost neke vrline itd.), do katerega se z lastno iznajdljivostjo šele moram dokopati. Frustracija, povezana z neznanjem ali neizurjenostjo, je bistveno gonilo moje motivacije za učenje in pri meni sproža lakoto po informacijah in znanju.

Inovativnost ter ustvarjalnost se kakopak vedno odvijata na podlagi že pridobljenega znanja, informacij in védenja, kar skupaj s posameznikovim specifičnim, le njemu lastnim naborom spominov, asociacij ter zamisli s preizkušanjem novih možnosti ter kombinacij lahko privede do svežih idej. Da se torej ne opotekam kot opijanjena le pri navdušenju nad možnostmi kreativnega potenciala kuhinjskega ustvarjanja in pri samoanalizi lastnih poskusov te vrste, moram priznati, da sem se pri svojem načinu kuhanja (kakršno uporabljam danes) izjemno nalezla vplivov svoje mame. Četudi sem prepričana o tem, da je k moji ljubezni in potrebi po ustvarjanju pripomoglo prav dejstvo, da starši moje in sestrine ustvarjalnosti ter kreativnega izražanja nikoli niso omejevali, sem enako prepričana o tem, da se eksperimentiranju v kuhinji morda nikoli ne bi tako posvečala, če se mu zaradi zdravstvenih zapletov ne bi bila prisiljena.

Dandanes me pri pripravi jedi bolj kot konvencionalna ter vizualna dovršenost zanimajo torej vmesni, nezapolnjeni prostori, tisto nedoločeno, kar še nima poimenovanja (recimo križanec prevlažnega muffina in veganskega čajnega kolačka, v angleščini znanega pod imenom scone), ta prehod med natančnim sledenjem receptu in uporništvom, ki spodbuja nezanikljivo in nezaustavljivo potrebo po lastnem vložku. To so namreč tiste lastnosti, ki kuhanje in hrano naredijo zanimivo in zabavno. In ki v kuharske procese vnašajo veliko stvarjalnega potenciala za (običajne) dni, ko se človek počuti nenavdahnjenega, nekoristnega ali utrjenega od (rutine) življenja.

Namig za sledeči recept je torej, da se ga ne bojte spreminjati. Sama sem se pošteno namučila z merjenjem in tehtanjem sestavin ter namenskim razmišljanjem o tem, koliko česa hočem vreči v posodo, tako da če se ga kdo dejansko loti, že vnaprej hvala za zaupanje.

________________________________________________________

Čičerikino-korenčkova torta z bučnim nadevom in bučnimi semeni (gf, sf, veg)

Sestavine:

Za biskvit
100 g mletih lešnikov (ali drugih oreščkov, recimo orehov)
100 g gladke kokosove moke
50 g čičerikine moke
3 jajca
270 g pečene pretlačene muškatne buče (50 g od tega prihranimo za vmesni nadev)
300 g naribanega korenja (4 srednje veliki korenčki)
2 žlici naribanega svežega ingverja
50 g kokosovega olja (stopljenega)
3 žlice medu (po želji lahko tudi več)
3 žlice kokosovega mleka (recept za domače kokosovo mleko)
5 nasekljanih izkoščičenih datljev
1 žlica cimeta
1 žlička vanilije v prahu (ni isto kot vanilijin sladkor)
¼ žličke muškatnega oreščka
15 g vanilijevega proteinskega prahu (po želji)
ščep sode bikarbone

Vmesni bučni nadev
50 g pretlačene buče
pest zdrobljenih orehov in/ali ameriških pekan oreščkov
3 žlice medu
1 žlička cimeta

Glazura
250 g mascarpone sira
1 žlica svežega kremnega sira
1 žlica medu
Po želji: 2 žlički mešanice začimb za kurkuma latte (*recept spodaj)
Za dekoracijo: 2 pesti pečenih bučnih semen

Postopek priprave:
1.Pečico segrejemo na 200°C.

Na peki papirju 7-9 minut pečemo bučna semena, da postanejo hrustljava. Odstavimo na stran in pustimo ohladiti.

2.Medtem meso buče narežemo na srednje velike koščke in pečemo 30 min., tako da je dovolj mehka, da jo lahko pretlačimo z vilicami. (Na nizki temperaturi jo lahko tudi tako dolgo dušimo, da postane dovolj mehka, da jo lahko pretlačimo z vilicami.) Sama sem uporabila zamrznjeno bučo, tako da je po pol ure v pečici izpustila veliko vode, ki sem jo preprosto odlila.

3.Medtem ko se buča peče, nastrgamo korenje in ingver, nasekljamo datlje ter v kozici stopimo kokosovo olje.

4.V eni posodi zmešamo stopljeno kokosovo olje, jajca, kokosovo mleko, med ter 220 g pretlačene pečene buče (50 g prihranimo za nadev), v drugi posodi pa vse tri vrste moke, sodo bikarbono, proteinski prah, vanilijo in začimbe. Suhe in mokre sestavine nato premešamo in jim dodamo nastrgano korenje, ingver in datlje. Testo bo vlažno in morda malo lepljivo. Za kratek čas ga pustimo počivati, da moka vsrka tekočino in ga nato razdelimo na dva enako velika dela. V tortnem pekaču (premera 26 cm), ki ga predhodno naoljimo s kokosovim oljem, spečemo najprej en del, nato drugega. Vsakega posebej pečemo 25 min. na 170°C.

Testo bo takoj po peki krhko in lomljivo, zato ga iz tortnega modela odstavimo previdno. Idealno je, če ga lahko pustimo ohlajati 15-30 minut. Po končnem ohlajanju v hladilniku se bo testo strdilo in bo kompaktno.

5.Medtem ko en del ohlajamo in drugega pečemo, pripravimo vmesni bučni nadev ter glazuro.

Bučni nadev (ki spominja na marmelado) pripravimo tako, da pečeno pretlačeno bučo pomešamo s 3 žlicami medu in cimetom ter z njim premažemo že pečen tortni biskvit. Posipamo z nalomljenimi orehi.

6.Glazuro pripravimo tako, da mascarpone stepemo z eno žlico svežega kremnega sira, vse skupaj premešamo z eno žlico medu in dodamo 2 žlički začimb za kurkuma latte, da se masa nežno rumeno obarva.

*7.Mešanica začimb za kurkuma latte: kpimo lahko že pripravljeno mešanico ali pa naredimo svojo. Sama začimbe mešam v padajočem vrstnem redu od leve proti desni, z največjim deležem prve in najmanjšim deležem zadnje sestavine:

mleta kurkuma
cimet
ingver
muškatni oreh
kardamom
poper
žafran
(vanilija v prahu po želji)

(P.s.: Kurkuma latte se odlično razume s toplim kokosovim mlekom in medom.)

8.Medtem smo iz pečice že vzeli drug del tortnega biskvita. Po tem, ko sta oba dela ohlajena in je spodnji premazan z bučnim nadevom, na notranji del zgornjega tortnega biskvita lahko premažemo za 1-2 žlici glazure, ali pa ga preprosto zvrnemo na spodnji del in krog in krog premažemo z glazuro iz mascarpone sira. Posipamo s pečenimi bučnimi semeni. Postavimo v hladilnik ali pojemo.

aIMG_8688aIMG_8202aIMG_8265aIMG_8295aIMG_8604aIMG_8705aIMG_9058

One Comment

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: