Sylvia Plath in zgodba o avokadu / Sylvia Plath and a story about avocado (english recipe below)

Sylvio Plath in avokado sem prvič srečala ob približno istem času, pred kakšnimi dobrimi enajstimi leti, ko je avokado začel v našo hišo prihajati bolj pogosto in ko sem, prav zaradi Sylvije, ozavestila njegovo prezenco. V moji družini je zmeraj oče bil tisti, ki je v domače gospodinjstvo prinašal nove, eksotične ter nepoznane jedi. Drznila bi si reči, da bi ga zlahka uvrstili v kategorijo trendsetterjev (očeta, ne avokado!), če bi njegov vpliv le segel izven kroga lastne (z njim vred in brez mačka) štiričlanske družine. Spočetka seveda nihče ni zares vedel, kaj z avokadom početi. Kako se ga lotiti, kako ga povezati z drugimi živili in uživati še kako drugače kakor samostojno jed. Kakopak se nam tudi ni kaj prida sanjalo o njegovem prehranskem profilu. Ali o problematični razsežnosti njegovega negativnega vpliva na okolje. Ali o vplivu, ki ga bo imel na ekonomijo živilske industrije in o tem kako bo čez nekaj manj kot deset let obračal vrtoglave vsote in prinašal postoterjen dobiček trgovinam z živili, restavracijam in njegovim distributorjem. Vedeli nismo niti nič o njegovi vsestranskosti. Ali o tem, da ga je desetletja nazaj v visoki newyorški družbi okušala že Sylvia Plath.

Pri mojem srečanju s Sylvijo kot nezanemarljivo problematični izstopata dejstvi, da sem se do nje (1.) dokopala (oz. morala dokopati) (2.) preko moškega pisatelja. Med pripravami za svoje prvo gimnazijsko Cankarjevo tekmovanje, ko sem študirala mnogo del Andreja Blatnika, sem nenačrtovano odkrila nov svet ženske literature. Prisotnost pereče polemike o »neki« Sylviji iz Združenih držav v enem njegovih del me je tako močno presunila in pritegnila, da sem po šoli, kot mi je tudi sicer bilo v navadi, zdrvela v mestno knjižnico in kar tam, na tleh, prebrala dobršenj kos njene knjige. Kako neki zanjo do tedaj še nisem slišala? Zdela se je velika in pomembna. Z enim samim delom izdanim za časa življenja je literarnemu svetu prispevala dovolj, da je o njej bil spisan cel nabor spremljevalnih del in da bi torej zanjo vsaj nekje že morala slišati.

Po njej se je ta občutek ponovil še neštetokrat. Virginia Woolf, Anaïs Nin, Harper Lee, George Eliot, sestre Brönte, Jane Austen, Zofka Kveder, Ljuba Prenner, Alma Karlin idr. Zakaj so te ženske bile (na nek način) zamolčane, neobravnavane? Kje so se skrivale oz. kdo jih je skrival, da kljub obsežnemu branju leposlovne literature v (dotakratnih) devetih letih šolanja zanje nisem slišala!? Nekako tedaj, še posebno pa tekom študija, sem se začela zavedati tega, o čemer Manca G. Renko v slovenskem prostoru dosledno širi glas: žensko pisanje (ter s tem posledično branje) je v šolski kurikulum znatno manj vključeno kot moško, s tem pa tudi dekletom, ženskam, fantom in moškim mnogokrat nedostopno in nepoznano. Ženska izkušnja sveta je drugačna kot moška. O njen je vredno vedeti prav toliko kakor o moški. In knjige so še vedno pomembne v identitetnem razvoju mladih ljudi. V oči bode tudi dejstvo, da so slovenski jezik ter literaturo (vsaj v času mojega šolanja) v veliki meri poučevale prav ženske. Kako neki se nobena (in noben!) učnemu programu, zasičenemu z moškimi literarnimi pisci, ni uprla? Kakopak krivde ne polagam na ženske, na učiteljice; to vprašanje je v enaki meri zgodovinsko, kulturno kot tudi politično (ne nepomemben podatek pri razmisleku o tem je morda tudi, da so vse od osamosvojitve Slovenije ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport načelovali moški (z eno samo izjemo)) pogojeno, v enaki meri pa gre tudi za vprašanje posameznikovih osebnih nazorov.

Problem slovenskega izobraževalnega sistema je, da pogosto niti v informativno vednost (zainteresiranim posameznikom oz. vsem, vključenim v izobraževalni sistem) ne ponuja vpogleda v bogat spekter obstoječe ženske literature. O njej kot taki se sploh ne govori. V kolikor posameznica/-ik samostojno ne koplje po knjižničnih policah, le-ta zlahka ostane prezrta, s čimer se (pogosto žal nepopravljivo) škodo dela tudi ženskim literarnim ustvarjalkam, ki si zaslužijo enakovredno obravnavo kot moški ustvarjalci.

S Sylvijo sem torej pridobila dve novi perspektivi, dve novi izkušnji, ki sta pomembno zaznamovali nadaljevanje mojega življenja. Kot sem, najprej globoko presenečena ob odkritju, da obstaja bogata dediščina ženske literature, za katero tudi obsežnemu branju ter zanimanju za literaturo navkljub nisem vedela (in ki mi je odprla povsem nov svet, podarila nemalo novih stališč in osmislila marsikatero občutje, ki sem ga nosila v sebi in ga nisem znala opredeliti, upovedati ali pojasniti. Dala mi je povsem nov smisel in pomagala predelati mnoga življenjska (identitetna, moralna) vprašanja), sem istočasno prav zaradi Sylvijinega opisovanja z rakci in majonezo polnjenih avokadovih sadežev prvič začela o hrani razmišljati kot o nečem kompleksnejšem in širšem kot le nujnem telesnem gorivu. Hrano sem prvič ugledala kot označevalec družbenega statusa, kulturnega kapitala in kot nekaj pomensko ter simbolno večjega od tega, kar sem poznala dotlej. Razmišljati o hrani se morda veliko ljudem zdi banalno, saj je le ta prepogosto predstavljena zgolj v kontekstu kalorij, diet in prehranskih trendov, ne pa v kontekstu širše okoljske problematike, problematike pridelave in izvora živil, neenakomerne porazdelitve le-teh, kar vodi tudi do zastrašujočih količin zavržene hrane. Mnogi poskusi opolnomočenja porabnikov, ki bi se morali naučiti razumeti, kakšne procese s svojimi potrošniškimi odločitvami spodbujajo, pogosto prehitro (medijsko) izzvenijo, prizadevanja za izboljšanje situacije pa ostanejo rezervirana za izolirane “čudaškosti” nekaterih domačih gospodinjstev ter posameznikov, ki se vsak po svoje trudijo prispevati k spremembam na bolje.
Premišljevanje o (lastnih) prehranskih odločitvah v družbah izobilja (je prav zaradi slednjega tudi nujno ter kot tako) torej nedvomno presega razmišljanje o njihovih pozitivnih ali negativnih učinkih na vizualno estetiko telesa.

Zaradi Sylvije sem si o sadežu najprej ustvarila neprijazno ter neugodno mnenje. Če sem mu med domačimi stenami občasno še dala priložnost (o njegovi pravšnji zrelosti ter procesu zorenja namreč še ni bilo na voljo javno dostopnih informacij), se mi je po njenem opisu scene, v katerem ga je uzrla, zazdel sumljiv, vzvišen, aristokratski, sofisticiran, pravšnji za visoke družbe, ki vedo, kako ga pravilno uživati in ki jim avokadovega spolzkega jedra nikoli ni treba odstranjevati, saj zanje to postorijo drugi. Kot tak se mi je torej zazdel ne-kul, nepotreben, nezanimiv in čisto odveč. Oddaljen od mojih vrednot in zato vreden ignorance.

Sylvijina nonšalantna drža ob srečanju s hrano, ki ji prej ni bila dostopna ali znana, ki je bila rezervirana za pomembneže in njihovi družbi pripadajoče dogodke, pa tudi njen brezsramni užitek ob uživanju hrane so me navdali s presenečenjem, ščemenjem, razburjenjem. Bila je inteligentna in sorazmerno ostrih stališč, a kot taka ni uporniško trmasto vztrajala pri odrekanju novim izkušnjam, ki jih po vseh družbenih pravilih sodeč naj ne bi pripadale. Svoj nov način življenja in s tem dostop do dobrin, ki ji prej niso bile na voljo, je zapopadla z ozaveščeno slastjo (s kakršno v Steklenem zvonu vešče opisuje hrano) in natanko zato, ker se je svojih vrednot in stališč jasno zavedala. Ni si (zaradi namišljene, zaigrane skromnosti, ki jo družba pogosto normativno pripisuje dekletom njenega statusa) dovolila vzeti nečesa, kar ji je kot človeku enakovredno pripadalo kakor vsem ostalim – (neprikritega občutja) življenjske strasti in slasti.

Valujoča krivulja strasti in razočaranja je spremljala tudi moj odnos z avokadom, a se je z leti ustalila. Ob vsem zavedanju o njegovih pozitivnih in negativnih plateh sem zavestno sklenila, da si ga privoščim le občasno, a da ga takrat užijem kot Sylvija na newyorškem banketu.

Zato danes recept za sladoled, tak neobičajen, ob katerem se bodo gurmani gotovo namrdnili, da sploh ni sladoled. He-he.

avocado-gelato-probiotic

PROBIOTIČNI AVOKADOV SLADOLED S KURKUMINIM CRUNCHEM IZ MEŠANIH SEMEN IN Z ROŽMARINOM (z aparatom za izdelavo sladoleda), za 2-3 osebe

Za 500 mL probiotičnega avokadovega sladoleda potrebujemo:
3 dcl kefirja
1 velik zrel avokado (ali 2 majhna)
1 veliko žlico na koščke narezanega svežega ingverja
8 izkoščičenih datljev
1 čajno žličko medu

Za kurkumin crunch (hrustljavček):
50 g mešanih semen (npr. lanenih, bučnih, sončničnih) in oreščkov (npr. orehov)
1 žlička medu
1 žlička kokosovega olja
1 žlica nasekljanih rožmarinovih vejic
1 žlička kurkuma-latte prahu oz. mešanice začimb (kurkuma, cimet, vanilija, poper, ingver; postopek priprave opisan že v tem receptu: Čičerikino-korenčkova torta )

Postopek priprave:

Pripravimo svež kefir (ki ga po želji lahko zamenjamo tudi s tekočo smetano, gosto kokosovo smetano, grškim jogurtom ali skuto). Avokado olupimo in z žlico izdolbemo. Ingver olupimo in nasekljamo na koščke. Datlje razkoščičimo in nasekljamo ter skupaj s preostankom sestavin za sladoledno maso tako dolgo mešamo v mešalniku, da dobimo gosto, gladko maso zelene barve. Maso za avokadov sladoled prelijemo v aparat za pripravo sladoleda in ga pripravimo po navodilih proizvajalca. (Na tej točki lahko dobljeno maso spijemo kar kot smoothie. Lahko pa jo tudi v plastični posodi za 4 ure zamrznemo v zamrzovalniku, če aparata za pripravo sladoleda nimamo. Učinek bo enak, le nekaj časa za odmrzovanje bo potrebnega.) Moj aparat v predhodno ohlajeni posodici za mešanje sladoleda slednjega pripravi v 35-45 minutah.

Kurkumin crunch (ta izraz uporabljam namenoma, saj se beseda hrustljavček sliši res pootročeno čudno) pripravimo tako, da vsa semena in oreščke premešamo s stopljenim kokosovim oljem, medom, rožmarinom in začimbami ter ga razporedimo po papirju za peko. V predhodno ogreti pečici ga pečemo 5-7 min. pri 180-200°C. Previdno, semena se pri tako visoki temperaturi rada hitro zažgejo.

Semena lahko v sladoled bodisi vmešamo, ko je le-ta tik pri koncu, ali pa ga z njimi posipamo na koncu.

avocado-gelato-probiotic_whateveryourpantry_5

 

PROBIOTIC AVOCADO ICE CREAM WITH CURCUMA SEED CRUNCH AND ROSEMARY (with ice cream maker)

Ingredients for making 0,5 L avocado ice cream:
3 dcl milk kefir
1 big or 2 small ripe avocados (peeled and cut into chunks)
1 tablespoon fresh ginger (sliced)
8 pitted dates
1 teaspoon runny honey

Ingredients for curcuma seed-crunch:
50 g mixed seedes (flax, pumpkin, sunflower seeds) and nuts (walnuts)
1 teaspoon runny honey
1 teaspoon melted coconut oil
1 teaspoon fresh rosemary (cut into pieces)
1 teaspoon curcuma latte powder or curcuma spice mix (curcuma, cinnamon, vanilla, pepper, ginger; recipe already descriped here: Chickpeas-carrot cake)

Instructions:
Make milk kefir (or replace it with greek yogurt, cream, coconut cream, quark). Peel and cut avocado(s). Peel and cut fresh ginger, pit dates and cut them into pieces. Combine all ingredients for avocado ice cream in your blender/food processor together with honey and blend until smooth and thick. Adjust sweetness if needed. (At this stage you can already drink the smoothie-like mixture or freeze it in a plastic box if you don’t own an ice cream machine.) Churn according to your manufacturer’s instructions.
I need to chill my bowl for at least 15 minutes before making an ice cream. It takes around 35-45 minutes to make one.

For curcuma seed crunch combine 50 g of seeds and nuts with melted coconut oil, honey, fresh rosemary (cut into pieces) and kurkuma latte spice in a bowl until evenly distributed. Transfer onto the sheet pan and cook at 180-200°C for 5-7 minutes (to achieve golden-brown colour.) Ice cream is best served fresh and topped with the seed crunch.

avocado-gelato-probiotic_whateveryourpantry-1

 

 

One Comment

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: